Dramsko besedilo se naslanja na urbano legendo in zgodovinski lik krvave grofice Erzsébet Báthory, plemkinje in serijske morilke s preloma 15. v 16. stoletje. Dogajanje je postavljeno v nemiren in politično turbulenten čas, intimna zgodba pa se razpleta v kleti trdnjave, v kateri je bilo umorjenih več sto deklet. Tam se več kot po naključju znajde Dekla, saj si želi službe pri gospe, ki jo obožuje zavoljo njene lepote, moči in bogastva in ki jo tako obsede, da je zanjo pripravljena narediti popolnoma vse. Med likoma gospodarice in dekle se vzpostavi še lik grofičine stare služabnice Ilone Jo in to je pravzaprav trikotnik komornega dramskega besedila, katerega temeljna kvaliteta so v prvi vrsti natančno izrisani ženski liki. Medtem ko se stopnjuje teža dejanj in odločitev vsake od žensk, avtor ponekod stopa po rahli meji preizkušanja naše tolerance do nasilja vseh vrst, ki postane, podobno kot je to znal ustvariti Genet, ritual nasilnih sekvenc in nadgrajujočih se preobratov, skozi katere lik Dekle počasi prerašča nedolžni idealizem in dokončno postaja nekdo drug in nekaj drugega. Besedilo ponuja številne aktualne momente in se na decentno političen način spoprijema s temeljnimi in univerzalnimi eksistencialnimi dilemami sodobnega človeštva. Teme se sprva izrisujejo izrazito previdno in urejeno, a postopoma prevzemajo in prežamejo torzo celotnega besedila, ki ga v bistrem dramskem ritmu vodijo do pričakovanega konca. 

Groteskna igra o večnih mehanizmih oblasti se že na samem začetku sklicuje po eni strani na Jarryjevega Kralja Ubuja, po drugi pa na legendo o kralju Matjažu. Ta, na pol irealni svet, zelo natančno pokaže naravo današnjega sveta, v katerem se na videz vse venomer spreminja, v resnici pa ostaja vedno enako. Kot pravi znani pregovor, pri katerem si je avtor izposodil naslov: "Psi lajajo, karavana pa gre naprej." Vojvoda svojo načeto in izstradano državo rešuje z iskanjem grešnega kozla, menjavami ministrov itd., ki pa v resnici ne spremenijo ničesar. V tej nemogoči situaciji se kaže kot edina možnost rešitve razmišljujoči človek, nekdanji pesnik, ki pa mu že dolga leta ne tiskajo pesmi, saj so knjige prepovedane. Še več, po vseh teh letih mu ljudje ne bi več verjeli, tudi če bi zastavil svojo besedo. Na teh razmerjih pa avtor zgradi prepričljivo in napeto dogajanje, ki skuša v prvi vrsti pojasniti, zakaj smo padli v to stanje radikalne apatije, v kateri smo žrtve številnih družbenih fantazem. Je to morda hedonizem in obsedenost z lepoto Lepe hčere, intelektualni snobizem Grde hčere ali oportunizem ministrov in Prisluškovalca in Prisluškovalčevega sina?

Trio je dramsko besedilo, ki je že v svojem podnaslovu označeno kot predloga za koncertno dramo oziroma kabaretno predstavo, v kateri nastopajo trije zelo natančno izrisani ženski liki, ki jih sicer avtor na začetku dodeli moškim igralcem, ampak skozi komedijo, napisano v dveh dialektih in verzu, je jasno, da bi lahko delovala tudi z ženskimi igralkami. Komedija na duhovit način prikaže tri sestre na koncertu, skozi katerega izvemo njihove življenjske zgodbe, in v dialogih spretno prikaže njihove značaje in medsebojne odnose. Kljub enostavni zgradbi avtor odlično vodi dramaturško strukturo in ustvari zaplet, to je čakanje na pošto oziroma testament. Prav to je razlog za medsebojne napetosti in verbalna obračunavanja, ki zvesto sledijo karakterizaciji in govoru posameznih dramskih oseb, te pa morajo hkrati ustvarjati vtis nastopajočih na koncertu, in tako spretno prehajajo med zasebnostjo in javnim, predvsem z glasbenimi vložki, ki so priredbe znanih skladb 50. let 20. stoletja in tekstovno vpete v samo zgodbo.
Kabaretne predstave so zadnja leta vedno bolj zaželene med ljudmi, a so nekako rezervirane za komercialna gledališča, v stroki pa že skoraj označene za nekulturo, čeprav sta bili  komedija in glasba že od nekdaj del gledališča. Ob poplavi tako imenovanih postdramskih tekstov je to duhovito besedilo v verzih prava osvežitev. 

Ljudski demokratični cirkus Sakešvili nadaljuje žlahtno tradicijo slovenske drame absurda v njeni ludistični varianti, ki jo poznamo že pri Milanu Jesihu, Emilu Filipčiču in Dušanu Jovanoviću. Gre za izredno iskriv in duhovit tekst, ki se nenehno poigrava z bralčevo/gledalčevo recepcijo in preobrača situacijo, ki jo ustvarjajo štiri dramske osebe, katerih identiteta se nenehno spreminja. Vendar pa pri celoti ne gre zgolj za burko, ki bi gradila zgolj na situacijski komiki, ampak za luciden prikaz družbe in njenih oblastnih razmerij. Že sam začetek spominja na našo polpreteklo zgodovino s pravkar umrlim diktatorjem ali pa številnimi sodobnimi primeri na področju nekdanje Sovjetske zveze, v Severni Koreji ipd. Ta resnobnost in enotnost družbe, ki jo sestavljajo sami brezbarvni Sakešviliji, pa nenehno poka po vseh šivih, za kar skrbijo zmešani rekviziter, Stermecki ... Svet skuša oblast oz. razni ljubljeni vodje urediti po jasnih in striktnih pravilih, a življenje je vedno bolj kompleksno in izbere številne druge poti. In ravno v tem je njegova lepota, kar odlično prikaže tudi Ljudski demokratični cirkus Sakešvili.

Dramsko besedilo Prehod bralca in medias res sooči s paničnim dogajanjem nedoločljivega postapokaliptičnega prostora, kjer so pred zid postavljeni kar najrazličnejši liki, očitni predstavniki kapitalistične družbe 21. stoletja. V brezizhodni situaciji se krešejo vsa nasprotovanja, paranoje, intimne frustracije in glasne izjave, s katerimi smo obkroženi v javnem govoru na prav vsakem koraku. V skladu z dramsko zasnovo je tako rekoč nemogoče določiti dogajalni prostor (ker morda sploh ni pomemben), tudi prava identiteta nastopajočih likov ni znana, a jih prepoznamo kot figure iz neke sodobne variante dantejevskih vic, ko morajo nastopiti v igri za življenje in smrt. Nemogoče vzdušje, ki ga ustvarjajo osebki ujeti med ogenj in zid, prekinja lik režiserja, ki s svojimi intervencijami v dogajanje, besedilo (in dogodke v njem) postavlja v nekakšen paradoksalen hibrid med utopično stvarnostjo in iluzijo gledališkega dogodka. Liki so spretno izpeljani, prav grozljivo sodobni, a v skladu z normo zabavne industrije na pol poti med grotesknimi skicami in igralci, da se v tem kontekstu še bolj izrazito razvije kritika družbe, sistema in nemoč sprejeti altruistično odločitev. Besedilo Prehod je sodobno, angažirano in vešče izpisano besedilo, ki mnenja o svetu in družbi izraža v dobro izvedeni metafori.