Nagrada za najboljšo uprizoritev festivala se podeljuje od leta 1999, takrat kot Velika nagrada. Leta 2004 nagrada za najboljšo uprizoritev dobi ime po preminulem dramatiku Rudiju Šeligi.

Za Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev festivala po izboru žirije se potegujejo predstave, ki jih selektor uvrsti v tekmovalni program. Dobitnika nagrade izbere tričlanska mendarodna žirija.

Poročilo selektorja Gregorja Butale

Pri oblikovanju tekmovalnega in spremljevalnega programa 46. tedna slovenske drame sem v vlogi selektorja izhajal iz nabora skupno 52 predstav, ki so v obravnavanem obdobju (gre skoraj izključno za produkcije, ki so bile premierno izvedene v minulem koledarskem letu) nastale po uprizoritvenih predlogah slovenskega izvora, pri čemer ta precej splošna oznaka meri tako na "običajna" dramska besedila, ki so bila tokrat v izraziti večini (drugače kot v nekaterih prejšnjih letih – lani je bila takih le dobra polovica, leto pred tem še dosti manj), kot tudi na uprizoritvene scenarije tako imenovanih avtorskih projektov (med njimi tudi dveh, ki praktično nista imela besedila) ali razne performativne vsebine; na festival se je sicer uradno prijavilo 39 uprizoritev. Količina obravnavane produkcije je bila torej še za odtenek večja kot lani in predlani (ko sem izbiral med 48 oziroma 45 predstavami), kar kaže na to, da je število uprizoritev, ki nastanejo po domačih besedilih, zadnja leta razmeroma ustaljeno; tudi delež slovenskih predlog znotraj celote produkcije se pri tem bistveno ne spreminja.

Nemara pa bi lahko iz rahlega naraščanja števila obravnavanih predstav sklepali celo, da slovenska dramska pisava v razmerju do svojega širšega (umetnostnega in družbenega) prostora ne le ohranja relevantnost, temveč jo postopoma celo povečuje; zdi se tudi, da to domnevo podpirajo še nekatera druga dejstva. Denimo, tudi v lanskem letu je bil pretežni del obravnavane produkcije (približno tri četrtine vseh predstav) postavljen na odrih javnih gledaliških institucij; četudi je šlo v več primerih za koprodukcije z neinstitucionalnimi producenti, se zdi očitno, da se je osrednje prizorišče odrskih aktualizacij slovenskega dramskega snovanja dokončno preselilo v ustanove (to se v določeni meri kaže tudi v že omenjenem razmerju med "standardnimi" dramskimi besedili in drugimi formati). Vsaj delno lahko ta premik pripišemo izrazitejšemu zanimanju gledaliških hiš za pripravo predstav po domačih predlogah (skoraj v vseh so bile na programu najmanj dve ali tri uprizoritve, osnovane na slovenskem besedilu, v nekaterih jih je bilo tudi pet ali šest; le v enem gledališču na repertoarju ni bilo nobenega slovenskega avtorja), vendar se na žalost zdi, da izhaja še iz druge okoliščine, ki pa niti ni tako neposredno povezana z morebitnim prepoznavanjem kakovosti slovenske dramatike – gre namreč za postopno erozijo domače neodvisne scene, na kateri je še pred nekaj leti nastajalo ogromno projektov po izvirnih slovenskih predlogah.

Nadvse zanimiva poteza tokratne bere je izrazito visok delež krstnih uprizoritev – predstav, nastalih po besedilih iz zgodovine slovenske dramatike (Cankar, Zupan, Grum), je razmeroma malo, a tudi te zaznamuje poudarjeno avtorski pristop; nekaj več je "prevajanja" v osnovi nedramskih predlog, naj gre tu za dramatizacije romanov, mitoloških motivov ali pa (psevdo)dokumentarnih, biografskih in navsezadnje (zlasti v raznih avtorskih projektih) intimnih vsebin; vendar pa prevladujejo uprizoritve sodobnih ali vsaj novejših besedil, pri čemer imajo nekateri bolj prepoznavni avtorji (Möderndorfer, Semenič) na repertoarjih tudi po več svojih del; kar nekaj iger je nastalo po naročilu. Našteto morda daje slutiti, da obstaja v gledaliških ustanovah skorajda zgledna stopnja zaupanja v sodobno domačo pisavo, zaradi česar je potreba po "preverjenih", v preteklosti že kdaj uprizorjenih besedilih manjša. Omenjena razmerja se vsaj do določene mere kažejo tudi v programu festivala; tu sem pri izbiri v prvi vrsti sledil kakovosti uprizoritve kot celote, seveda pa sem poskušal hkrati smiselno upoštevati težo predloge ter naravo razmerja, ki so ga do nje vzpostavili ustvarjalci določenega projekta. Med tekmovalnimi predstavami tako najdemo inventivna branja historične slovenske dramatike (Hlapci, montaža Zupanovih besedil), gledališko suverene predelave literarnih stvaritev (Jugoslavija, moja dežela, Samorastniki), sodobno domačo pisavo (medtem ko skoraj rečem še, Evropa), pa tudi tiste bolj individualno "zaznamovane", iz ustvarjalcev izhajajoče projekte (Katarina po naročilu, Učene ženske). Prepričan sem, da v tem izboru dovolj ustrezno odsevajo estetska raznovrstnost, vsebinska pestrost in več kot le spodobna raven aktualnega uprizarjanja slovenske dramatike.

Gregor Butala, selektor 46. tedna slovenske drame